Finland, Finland, Finland,
The country where I quite want to be,
Your mountains so lofty,
Your treetops so tall,
Finland, Finland, Finland,
Finland has it all.
Monty Python
Torej, namestila sva se v fletno hiško, se pozanimala, kako bo opazovanje potekalo, potem pa si malce ogledala okolico. Plan je bil tak: naslednji dan ob treh pojemo (ne bomo peli, temveč jedli), nato pa nas ob štirih odpeljejo na teren, potem še nekaj hoje in smo na cilju. Sledilo bo čakanje v tišini do sedmih zjutraj.
V okolici pa gozd, veliko gozda. Šele ko prideš na SV Finske, vidiš kaj je pristen gozd. Saj ne, da ga drugje ne bi bilo, ampak se prav vidi razlika, kje gozd izkoriščajo in kje je bolj kot ne prepuščen sam sebi. Finska je namreč ena večjih izvoznic celuloze in papirja in temu primerno tudi intenzivno izkorišča svoje gozdove. K sreči jih ima veliko. Me je pa presenetila nepestrost drevesnih vrst v gozdovih. Večinoma se pojavljajo borovci, smreke in breze. Drugih vrst skorajda ni opaziti. Ne vem ali je to posledica izsekavanja in potem pogozdovanja ali pa so sami rastni pogoji toliko selektivni.
Ta Martinselkosen center vodi ena družina. Foter lovec, žena kuharica, njun sin, tudi lovec, skrbi za posle, njegova žena pa pomaga tašči v kuhinji. Po dvorišču se sprehajata severni jelen, ki je bil v tistem času na bolniški (neke težave na bazi rogovja) in priliznjen pes. Vse skupaj pa čuva krdelo sibirskih haskijev.
Martinselkosen center
Hišni severni jelen
Naslednji dan sva se zapeljala proti civilizaciji in sicer sva se ustavila ob glavni cesti E63 iz Suomussalmija proti Kuusamu in si ogledala inštalacija Silent people. Gre za cca. 1000 človeku podobnih figur z glavami iz šote in oblečenih v rabljene cunje, ki mimovozečega pozdravijo iz ob cesti ležečega močvirja . Avtor inštalacije je Reijo Kela in zadeva je res fenomenalna. Ob sami inštalaciji je še en preprost kafič, kjer kuhajo kavo in pečejo palačinke na odprtem ognju, da pa se tudi brezplačno prespati na senu.
Silent people, Suomussalmi
Silent people, Suomussalmi
Silent people, Suomussalmi
Swamp soccer team
Ob treh naju je točno po planu pričakalo kosilo, ob štirih pa sva se s še dvema fotografoma ukrcala v kombi. Po tričetrt ure je zmanjkalo ceste in pot smo nadaljevali peš proti močvirju, kjer sta nas čakali dve opazovalnici.
Na tem mestu moram nujno omeniti komarje. Komarji znajo biti v tem času na Finskem velik problem. In jaz sem seveda imel probleme. Prvič: komarji me imajo radi, drugič: Petri sem že prejšnji dan zabičal, naj se ne umiva z žajfo, naj pozabi na deodorante in avtan. Tako se tudi sam nisem naavtanal in že po petnajstih minutah hoje sem imel totalno bulast vrat. Kljub temu, da sem nonstop udrihal po komarjih. Res sranje. Komarji so sicer počasnejši od naših, ampak agresivnejši. In jasno, več jih je.
Martinselkosen ponuja več opazovalnic. Velike, majhne, v gozdu, na robu močvirja, ob jezercu. Odločila sva se za majhno na robu močvirja. Majhno zato, da sva bila sama in sen nama ni bilo treba ozirati po drugih. Na robu močvirja pa zaradi boljših svetlobnih pogojih. Kljub temu, da so noči tako visoko na severu zelo kratke, si nisem točno predstavljal kakšni bojo svetlobni pogoji sredi noči. Nisem hotel tvegati in sem izbral sigurnejšo varianto na robu močvirja. Niti nisem vedel ali imam zadosti dolgo lečo za ta hec. 200mm se mi je zdelo kar nekam malo in ker kaj daljšega nisem uspel dobiti, sem dva dni pred odhodom na brzino kupil še 1.4x telekonverter. Ker ni bilo časa za iskanje najugodnejših ponudb, sem ga jasno preplačal, kar pa sem hitro pozabil.
Močvirje v jutranjih urah
Opazovalnica leži na tleh in je visoka približno meter in pol ter ima šest odprtin za fotkanje, visoko v zrak pa štrli zračnik. Notri je mini postelja in stol. Ter WC v obliki dveh 5 literskih posod.
Ena od manjših opazovalnic na robu močvirja
Lovec-poslovodja nama je dal kratka navodila, nama pustil malce hrane in šel na močvirje potrosit nekaj po ribah smrdečih briketov, da bi privabil medvede iz hoste.
In res jih je. Samo, da je odšel, se je iz gozda prikazal prvi medved. Niti fotoaparata še nisem dobro pripravil. Podn, res. In potem se je začelo zares. Na tleh sem našel beanbag, ki je res uporabna zadeva, zato sem svoj stativ lepo prislonil v kot. Medvedi so prihajali in odhajali, jaz sem veselo pritiskal, Petra pa opazovala z daljnogledom. Veselega pritiskanja je bilo kmalu konec, ko sem napolnil 3GB kartic. Nato sem lahko pol ure samo selekcioniral in brisal, v nadaljevanju pa bolj previdno pritiskal. Kar se dolžine leč tiče, se je izkazalo, da bi lahko za silo shajal tudi brez telekonverterja, saj so medvedi hodili precej blizu, tudi bližje od treh metrov. Svetlobe je bilo do kake enajste ure zadosti in sem lahko imel iso v sprejemljivih območjih. Okoli 23.30 je sonce začelo zahajati, zmračilo se je in tudi medvedi so začeli bolj poredko hoditi v močvirje. Mrak je trajal do 3.30, ko se je sonce spet začelo dvigovati. V celi noči sva videla med 10 in 15 različnih medvedov, tudi po več hkrati.
Moram povedati, da sem malce pogrešal tisto vznemirjenje, ki sem ga pričakoval. Vse je bilo tako popolno, da je že kar kičasto. Opazovalnica udobna vreme sončno, leča zadosti dolga, svetlobe precej, medvedov veliko. Nobenih priprav, nič ni bilo treba čakati, v resnici so medvedi čakali mene, da sem pripravil sebe in fotoaparat. Upal sem na enega, v najboljšem primeru dva, tri medvede, a bilo jih je več kot deset. Skratka preveč popolno. Sem prepričan, da je početje Mateja Vraniča (morda tudi Dana Briškega) bolj vznemirljivo, čeprav velikokrat verjetno ostane brez fotke, ki jo je hotel.Vendar mi niti slučajno ni žal. Tudi Petra je uživala, čeprav sem se bal, da bi ji bilo "samo" z daljnogledom lahko dolgčas.
The country where I quite want to be,
Your mountains so lofty,
Your treetops so tall,
Finland, Finland, Finland,
Finland has it all.
Monty Python
Torej, namestila sva se v fletno hiško, se pozanimala, kako bo opazovanje potekalo, potem pa si malce ogledala okolico. Plan je bil tak: naslednji dan ob treh pojemo (ne bomo peli, temveč jedli), nato pa nas ob štirih odpeljejo na teren, potem še nekaj hoje in smo na cilju. Sledilo bo čakanje v tišini do sedmih zjutraj.
V okolici pa gozd, veliko gozda. Šele ko prideš na SV Finske, vidiš kaj je pristen gozd. Saj ne, da ga drugje ne bi bilo, ampak se prav vidi razlika, kje gozd izkoriščajo in kje je bolj kot ne prepuščen sam sebi. Finska je namreč ena večjih izvoznic celuloze in papirja in temu primerno tudi intenzivno izkorišča svoje gozdove. K sreči jih ima veliko. Me je pa presenetila nepestrost drevesnih vrst v gozdovih. Večinoma se pojavljajo borovci, smreke in breze. Drugih vrst skorajda ni opaziti. Ne vem ali je to posledica izsekavanja in potem pogozdovanja ali pa so sami rastni pogoji toliko selektivni.
Ta Martinselkosen center vodi ena družina. Foter lovec, žena kuharica, njun sin, tudi lovec, skrbi za posle, njegova žena pa pomaga tašči v kuhinji. Po dvorišču se sprehajata severni jelen, ki je bil v tistem času na bolniški (neke težave na bazi rogovja) in priliznjen pes. Vse skupaj pa čuva krdelo sibirskih haskijev.
Martinselkosen center
Hišni severni jelen
Naslednji dan sva se zapeljala proti civilizaciji in sicer sva se ustavila ob glavni cesti E63 iz Suomussalmija proti Kuusamu in si ogledala inštalacija Silent people. Gre za cca. 1000 človeku podobnih figur z glavami iz šote in oblečenih v rabljene cunje, ki mimovozečega pozdravijo iz ob cesti ležečega močvirja . Avtor inštalacije je Reijo Kela in zadeva je res fenomenalna. Ob sami inštalaciji je še en preprost kafič, kjer kuhajo kavo in pečejo palačinke na odprtem ognju, da pa se tudi brezplačno prespati na senu.
Silent people, Suomussalmi
Silent people, Suomussalmi
Silent people, Suomussalmi
Swamp soccer team
Ob treh naju je točno po planu pričakalo kosilo, ob štirih pa sva se s še dvema fotografoma ukrcala v kombi. Po tričetrt ure je zmanjkalo ceste in pot smo nadaljevali peš proti močvirju, kjer sta nas čakali dve opazovalnici.
Na tem mestu moram nujno omeniti komarje. Komarji znajo biti v tem času na Finskem velik problem. In jaz sem seveda imel probleme. Prvič: komarji me imajo radi, drugič: Petri sem že prejšnji dan zabičal, naj se ne umiva z žajfo, naj pozabi na deodorante in avtan. Tako se tudi sam nisem naavtanal in že po petnajstih minutah hoje sem imel totalno bulast vrat. Kljub temu, da sem nonstop udrihal po komarjih. Res sranje. Komarji so sicer počasnejši od naših, ampak agresivnejši. In jasno, več jih je.
Martinselkosen ponuja več opazovalnic. Velike, majhne, v gozdu, na robu močvirja, ob jezercu. Odločila sva se za majhno na robu močvirja. Majhno zato, da sva bila sama in sen nama ni bilo treba ozirati po drugih. Na robu močvirja pa zaradi boljših svetlobnih pogojih. Kljub temu, da so noči tako visoko na severu zelo kratke, si nisem točno predstavljal kakšni bojo svetlobni pogoji sredi noči. Nisem hotel tvegati in sem izbral sigurnejšo varianto na robu močvirja. Niti nisem vedel ali imam zadosti dolgo lečo za ta hec. 200mm se mi je zdelo kar nekam malo in ker kaj daljšega nisem uspel dobiti, sem dva dni pred odhodom na brzino kupil še 1.4x telekonverter. Ker ni bilo časa za iskanje najugodnejših ponudb, sem ga jasno preplačal, kar pa sem hitro pozabil.
Močvirje v jutranjih urah
Opazovalnica leži na tleh in je visoka približno meter in pol ter ima šest odprtin za fotkanje, visoko v zrak pa štrli zračnik. Notri je mini postelja in stol. Ter WC v obliki dveh 5 literskih posod.
Ena od manjših opazovalnic na robu močvirja
Lovec-poslovodja nama je dal kratka navodila, nama pustil malce hrane in šel na močvirje potrosit nekaj po ribah smrdečih briketov, da bi privabil medvede iz hoste.
In res jih je. Samo, da je odšel, se je iz gozda prikazal prvi medved. Niti fotoaparata še nisem dobro pripravil. Podn, res. In potem se je začelo zares. Na tleh sem našel beanbag, ki je res uporabna zadeva, zato sem svoj stativ lepo prislonil v kot. Medvedi so prihajali in odhajali, jaz sem veselo pritiskal, Petra pa opazovala z daljnogledom. Veselega pritiskanja je bilo kmalu konec, ko sem napolnil 3GB kartic. Nato sem lahko pol ure samo selekcioniral in brisal, v nadaljevanju pa bolj previdno pritiskal. Kar se dolžine leč tiče, se je izkazalo, da bi lahko za silo shajal tudi brez telekonverterja, saj so medvedi hodili precej blizu, tudi bližje od treh metrov. Svetlobe je bilo do kake enajste ure zadosti in sem lahko imel iso v sprejemljivih območjih. Okoli 23.30 je sonce začelo zahajati, zmračilo se je in tudi medvedi so začeli bolj poredko hoditi v močvirje. Mrak je trajal do 3.30, ko se je sonce spet začelo dvigovati. V celi noči sva videla med 10 in 15 različnih medvedov, tudi po več hkrati.
Moram povedati, da sem malce pogrešal tisto vznemirjenje, ki sem ga pričakoval. Vse je bilo tako popolno, da je že kar kičasto. Opazovalnica udobna vreme sončno, leča zadosti dolga, svetlobe precej, medvedov veliko. Nobenih priprav, nič ni bilo treba čakati, v resnici so medvedi čakali mene, da sem pripravil sebe in fotoaparat. Upal sem na enega, v najboljšem primeru dva, tri medvede, a bilo jih je več kot deset. Skratka preveč popolno. Sem prepričan, da je početje Mateja Vraniča (morda tudi Dana Briškega) bolj vznemirljivo, čeprav velikokrat verjetno ostane brez fotke, ki jo je hotel.Vendar mi niti slučajno ni žal. Tudi Petra je uživala, čeprav sem se bal, da bi ji bilo "samo" z daljnogledom lahko dolgčas.
TO BE CONTINUED
3 komentarji:
fotke medvedov so odlicne ti prav zavidam ;)
bravo!
Enkrat bi pa prav rad šel dol. TREBA ZAČet ,.. zbirat denar za to.
Objavite komentar