Finland, Finland, Finland (5. del)

Finland has it all!

Monty Python

Pred nama je ostalo samo še, da se pripeljeva do najine hiške ob jezeru in v brezdelju počakava na konec dopusta. To je pomenilo še dodatnih 5 ur vožnje jugozahodno proti Kuopiju, natančneje do Asume, kjer naju je ob Asumajärviju čakala nekdanja lovska koča. Kar se mene tiče je zadeva izgledala idealno. Hiška, savna na drva, suh WC (na "žagovno"), lasten pomol, čoln, mrzla voda, lisičke 2 m od hiše. Jezero je dokaj ozko in dolgo cca. 2-3 km, ob njem pa so še tri počitniške hišice. V vsem času, ko sva bila tam nisva videla žive duše.


Hiška (Foto: Petra)


Obvezna oprema (Foto: Petra)


Petra


Večerne meglice nad jezerom

In kaj sva počela? Uživala, nabirala gobe, naredila dva izleta v Kuopio in Jyväskylä, naredila krajši treking, se kopala, savnala, lovila ribe in potem je bilo že počasi konec dopusta.

Lisičke so se res nekega jutra pojavile samo par metrov od bajte. Dva dni sva 2 m2 lisičk samo od daleč opazovala in čakala, da še malo zrastejo. Potem sva jih nabrala kakih 40 komadov, kakih 50 majhnih pa pustila. Res neverjetno. To naju je zmotiviralo, da sva šla še malo dlje od hiše opremljena z vrečkami za morebiten obilen ulov. Jasno, vrečke so ostale skorajda prazne, našla sva le nekaj jurčkov, ki jih bojda Finci ne cenijo preveč. Tudi jaz ne.


Brez gob (Foto: Petra)


Hišna veverica s svojo gobo

Ribe niso prijemale, zato sva jih kupila in z enakim užitkom spekla in pojedla.


Mogoče bi moral poskusiti še v vodi, ne pa da mečem v brezo (Foto: Petra)

Kuopio je bil brezvezen, Jyväskylä pa kar fletna pa še arhitekture Alvarja Aalta se je Petra lahko nagledala.


Pogled s Puijo towerja na okolico Kuopia

Na treking sva se odpravila nekam proti Rautavaari, kjer sva naredila en krajši krog. In se odločila, da bo še treba kdaj na Finsko samo na kakšen tedenski treking. Te njihove treking poti so super urejene. Vsakih nekaj km so postavljena taborišča, z urejenim ognjiščem, streho, kurjavo, žago, sekiro, wc-jem. Očitno je kultura na precej višji ravni kot pri nas, kjer bi orodje verjetno kar hitro izginilo. Ta taborišča so, če se le da, ob jezeru, tako da je idila popolna. O gozdovih sem pa že pisal. V tem konkertnem je bila peščena podlaga, ki je dovoljevala rast le borovcem in jasno mahu ter borovnicam. Edini problem so komarji.


Ena s trekinga


Pa še druga

Pot domov je bila pa naporna. Dva cela dni sva se samo vozila. Se vmes ustavila v Kaunasu, kjer sva prespala v enem čudnem hotelu. Lokacija hotela je bila idealna, v centru mesta. Od zunaj je izgledal zelo spodobno, tudi predverje in recepcija, ko pa sva prišla v sobo, se je pa slika rahlo spremenila. Tapete umazane, odlepljene, tapison flekast, strop flekast, kopalnica brez tople vode, z nadometnimi inštalacijami. Naspala sva se pa vseeno in zjutraj ob 7.00 v restavraciji naletela na skupino penzionistov, ki jim je ob tej zgodnji uri igrala glasna disko muzika. Jedlo se je pa meso. Za zajtrk! Čudna scena, res.


Retro

Rezime tega potovanja bi bil tak: Poljsko se lahko izpusti (no Auschwitz je bil zanimiv), za Litvo ne bom nič rekel, ker sva se samo peljala preko. Latviji in Estoniji bi se pa bilo vredno bolj posvetiti. Finski pa sploh. Predvsem s kakimi trekingi. V mestih ni nič pametnega videti, SV pa ponuja veliko dobre narave.

To je to.

KONEC

Finland, Finland, Finland (4. del)

Finland, Finland, Finland,
The country where I quite want to be,
Your mountains so lofty,
Your treetops so tall,
Finland, Finland, Finland,
Finland has it all.

Monty Python

Torej, namestila sva se v fletno hiško, se pozanimala, kako bo opazovanje potekalo, potem pa si malce ogledala okolico. Plan je bil tak: naslednji dan ob treh pojemo (ne bomo peli, temveč jedli), nato pa nas ob štirih odpeljejo na teren, potem še nekaj hoje in smo na cilju. Sledilo bo čakanje v tišini do sedmih zjutraj.
V okolici pa gozd, veliko gozda. Šele ko prideš na SV Finske, vidiš kaj je pristen gozd. Saj ne, da ga drugje ne bi bilo, ampak se prav vidi razlika, kje gozd izkoriščajo in kje je bolj kot ne prepuščen sam sebi. Finska je namreč ena večjih izvoznic celuloze in papirja in temu primerno tudi intenzivno izkorišča svoje gozdove. K sreči jih ima veliko. Me je pa presenetila nepestrost drevesnih vrst v gozdovih. Večinoma se pojavljajo borovci, smreke in breze. Drugih vrst skorajda ni opaziti. Ne vem ali je to posledica izsekavanja in potem pogozdovanja ali pa so sami rastni pogoji toliko selektivni.
Ta Martinselkosen center vodi ena družina. Foter lovec, žena kuharica, njun sin, tudi lovec, skrbi za posle, njegova žena pa pomaga tašči v kuhinji. Po dvorišču se sprehajata severni jelen, ki je bil v tistem času na bolniški (neke težave na bazi rogovja) in priliznjen pes. Vse skupaj pa čuva krdelo sibirskih haskijev.


Martinselkosen center


Hišni severni jelen

Naslednji dan sva se zapeljala proti civilizaciji in sicer sva se ustavila ob glavni cesti E63 iz Suomussalmija proti Kuusamu in si ogledala inštalacija Silent people. Gre za cca. 1000 človeku podobnih figur z glavami iz šote in oblečenih v rabljene cunje, ki mimovozečega pozdravijo iz ob cesti ležečega močvirja . Avtor inštalacije je Reijo Kela in zadeva je res fenomenalna. Ob sami inštalaciji je še en preprost kafič, kjer kuhajo kavo in pečejo palačinke na odprtem ognju, da pa se tudi brezplačno prespati na senu.


Silent people, Suomussalmi


Silent people, Suomussalmi


Silent people, Suomussalmi


Swamp soccer team

Ob treh naju je točno po planu pričakalo kosilo, ob štirih pa sva se s še dvema fotografoma ukrcala v kombi. Po tričetrt ure je zmanjkalo ceste in pot smo nadaljevali peš proti močvirju, kjer sta nas čakali dve opazovalnici.
Na tem mestu moram nujno omeniti komarje. Komarji znajo biti v tem času na Finskem velik problem. In jaz sem seveda imel probleme. Prvič: komarji me imajo radi, drugič: Petri sem že prejšnji dan zabičal, naj se ne umiva z žajfo, naj pozabi na deodorante in avtan. Tako se tudi sam nisem naavtanal in že po petnajstih minutah hoje sem imel totalno bulast vrat. Kljub temu, da sem nonstop udrihal po komarjih. Res sranje. Komarji so sicer počasnejši od naših, ampak agresivnejši. In jasno, več jih je.
Martinselkosen ponuja več opazovalnic. Velike, majhne, v gozdu, na robu močvirja, ob jezercu. Odločila sva se za majhno na robu močvirja. Majhno zato, da sva bila sama in sen nama ni bilo treba ozirati po drugih. Na robu močvirja pa zaradi boljših svetlobnih pogojih. Kljub temu, da so noči tako visoko na severu zelo kratke, si nisem točno predstavljal kakšni bojo svetlobni pogoji sredi noči. Nisem hotel tvegati in sem izbral sigurnejšo varianto na robu močvirja. Niti nisem vedel ali imam zadosti dolgo lečo za ta hec. 200mm se mi je zdelo kar nekam malo in ker kaj daljšega nisem uspel dobiti, sem dva dni pred odhodom na brzino kupil še 1.4x telekonverter. Ker ni bilo časa za iskanje najugodnejših ponudb, sem ga jasno preplačal, kar pa sem hitro pozabil.


Močvirje v jutranjih urah

Opazovalnica leži na tleh in je visoka približno meter in pol ter ima šest odprtin za fotkanje, visoko v zrak pa štrli zračnik. Notri je mini postelja in stol. Ter WC v obliki dveh 5 literskih posod.


Ena od manjših opazovalnic na robu močvirja

Lovec-poslovodja nama je dal kratka navodila, nama pustil malce hrane in šel na močvirje potrosit nekaj po ribah smrdečih briketov, da bi privabil medvede iz hoste.
In res jih je. Samo, da je odšel, se je iz gozda prikazal prvi medved. Niti fotoaparata še nisem dobro pripravil. Podn, res. In potem se je začelo zares. Na tleh sem našel beanbag, ki je res uporabna zadeva, zato sem svoj stativ lepo prislonil v kot. Medvedi so prihajali in odhajali, jaz sem veselo pritiskal, Petra pa opazovala z daljnogledom. Veselega pritiskanja je bilo kmalu konec, ko sem napolnil 3GB kartic. Nato sem lahko pol ure samo selekcioniral in brisal, v nadaljevanju pa bolj previdno pritiskal. Kar se dolžine leč tiče, se je izkazalo, da bi lahko za silo shajal tudi brez telekonverterja, saj so medvedi hodili precej blizu, tudi bližje od treh metrov. Svetlobe je bilo do kake enajste ure zadosti in sem lahko imel iso v sprejemljivih območjih. Okoli 23.30 je sonce začelo zahajati, zmračilo se je in tudi medvedi so začeli bolj poredko hoditi v močvirje. Mrak je trajal do 3.30, ko se je sonce spet začelo dvigovati. V celi noči sva videla med 10 in 15 različnih medvedov, tudi po več hkrati.







































Moram povedati, da sem malce pogrešal tisto vznemirjenje, ki sem ga pričakoval. Vse je bilo tako popolno, da je že kar kičasto. Opazovalnica udobna vreme sončno, leča zadosti dolga, svetlobe precej, medvedov veliko. Nobenih priprav, nič ni bilo treba čakati, v resnici so medvedi čakali mene, da sem pripravil sebe in fotoaparat. Upal sem na enega, v najboljšem primeru dva, tri medvede, a bilo jih je več kot deset. Skratka preveč popolno. Sem prepričan, da je početje Mateja Vraniča (morda tudi Dana Briškega) bolj vznemirljivo, čeprav velikokrat verjetno ostane brez fotke, ki jo je hotel.Vendar mi niti slučajno ni žal. Tudi Petra je uživala, čeprav sem se bal, da bi ji bilo "samo" z daljnogledom lahko dolgčas.

TO BE CONTINUED

Finland, Finland, Finland (3. del)

The country where I quite want to be,
Your mountains so lofty,
Your treetops so tall,
Finland, Finland, Finland,
Finland has it all.

Monty Python

Pa sva prišla na Finsko. V Helsinke. Se namestila v enem poceni hostlu na stadionu. Šla na pijačo. Zapravila za to cel kup €. Nato pa se odpravila gledat Petrino arhitekturo. Sami Helsinki so precej dolgočasni, brez duše. Vsaj v primerjavi s Talinom in Rigo. So pa zelo športno mesto - tako kot cela Finska. Na vsakem koraku srečuješ joggerje, hitre tekače, modre dirkače in nordijske hodce. Ti zadnji so še posebaj smešni sredi mesta. Druga zadeva, ki me je fascinirala, so nekakšni "monoliti", ki vsake toliko časa popestrijo sicer urejeno pozidano mesto. Kar se arhitekture tiče, sva se predvsem sfokusirala na cerkve. Finci so v glavnem luteranci. Cerkve pa, vsaj tiste, ki sva jih videla, zanimive v tem, da pod streho združujejo še recepcijo, jedilnico, družabne prostore in pisarne. In te različne zadeve sploh niso ločene od dela, kjer se opravlja bogoslužje.


Laajasalo kirkko


Laajasalo kirkko


Vikki kirkko


Vikki kirkko


Tapiola kirkko


Tapiola kirkko


Tapiola kirkko pokopališče


V skalo vklesana Temppeliaukio kirkko

V Helsinkih se nisva zadržala več kot je bilo nujno potrebno in sva naslednji dan odrinila na sever, proti Saarijärviju, kjer sem štartal na Fin5 orientacijski tekmi. Moram reči, da sem se tega res veselil. O finskih terenih, gozdovih in ravni orientacije sem slišal same dobre stvari in res bi bil greh, če bi spustil to tekmo. Pa še njihova največja je. In res je velika. Teren pa po pričakovanjih. Mehek, moker, hiter, borovničast, lišajast, močvirnat, raven. Res super, kljub temu, da tehnično ni bil tako zahteven, kot bi si želel in kot sem si očitno napačno predstavljal, da so vsi finski tereni tehnično zahtevni. Ampak sem izredno užival, podlaga je tako udobna, da bi človek najraje bos tekel. In samo tekel, pa tudi če v krogih.


Medtem ko smo se nekateri potili v hosti, so si drugi urejali pričeske (Foto: Petra)

Po tekmi naju je čakala dolga vožnja iz osrednje Finske na SV do ruske meje v bližini Suomussalmija. Tam naju je čakal drug vrhunec tega dopusta - opazovanje medvedov v finsko-ruski divjini. Na poti do cilja sva vstopila v območje severnih jelenov in že takoj po prvi opozorilni tabli nama je prvi skočil na cesto. No, v resnici niti ni skočil, ampak mirno in suvereno zakorakal čez cesto. Teh jelenov je res veliko, vendar pa so bolj kot ne udomačeni, vendar ne ograjeni. Losov je precej manj in so bolj sramežljive sorte, a se jih kljub temu vsako leto povozi cca. 2000 komadov. To so resne nesreče, žival je namreč izredno velika, dolgonoga. Midva sva srečala žal samo enega. Po precej urah vožnje sva prispela do Pirttivaare in se namestila Martinselkosen centru, kjer so nama organizirali opazovanje medvedov.


Severni jelen

TO BE CONTINUED

Finland, Finland, Finland (2. del)

The country where I want to be,
Eating breakfast or dinner,
Or snack lunch in the hall,
Finland, Finland, Finland,
Finland has it all.

Monty Python

Nujno je treba še omeniti zloglasne ceste in kulturo vožnje na Poljskem. Glavne ceste med večjimi mesti so povsem solidne. Sicer niso avtoceste, ampak se da normalno voziti 100-110 km/h. Gre večinoma za široke dvopasovnice z asfaltiranimi cca. 1,5 m širokimi odstavnimi pasovi/bankinami. Običajno se na cestah pred vhodi v mesto pojavljajo globoke kolesnice, ki pa so večinoma res omejene samo na mestne vpadnice. Najmanjše lokalne cestice in dovozi pa znajo res biti povsem sesuti in nevarni, če si prehiter. Torej same ceste so čisto ok. Druga pesem je pa kultura vožnje. Za naše razmere agresivna, nevarna, kaotična. Predpisov se ne držijo kaj prida, prej omenjene bankine pa so namenjene izogibanju nasproti vozečemu vozilu, ki prehiteva preko dvojne polne črte. In to se dogaja konstanto, zato je najbolje, da se čimprej prilagodiš. Torej ni nič čudno, da sva gor grede na neki poljski radijski postaji poslušala o tragediji njihovega avtobusa nekje pri Noven sadu, in nazaj grede o nesreči poljskega avtobusa nekje pri Benetkah.

Toliko o cestah. Iz Varšave sva prevozila celo Litvo in se ustavila za dva dni še v Rigi. Vožnja ni bila nič posebnega, ceste pa podobne kot na Poljskem. Namestila sva se v manjšem hotelčku v centru in si v dveh dneh ogledala vse, kar naju je zanimalo. Samo središče je zelo prijetno, organizirano, obnovljeno. Imaš vse od velikih avenij in bulvarjev z visoko modo, do malih uličic s kafiči in lokalnimi palačinkarnicami. Riga naj bi se velikim multinacionalnim fastfoodom upirala predvsen na račun priljubljenih lokalnih prigrizkov, vendar se je zgleda v zadnjih letih to precej spremenilo. Ko sva namreč iskala te lokalne ponudnike, sva prej našla kar nekaj Mc'Donaldsov, Burger Kingov in Pizza Hutov preden sva prišla do svojega palačinkastega prigrizka. Nič posebnega. Narežala sva se nad duhovitostjo lokalnega trgovca, ki je bil premalo Nemca, da bi ga v začetku 20. stoletja sprejeli v neko veliko cehovsko združenje. Zato je od togote dal postaviti na streho svoje hiše dva bronasta mačka z dvignjenima repoma, ki kažeta rit v smeri sedeža tega cehovskega združenja. Oblikovalec in monter teh mačkov je pri montaži padel s strehe in se ubil. Trgovec pa je moral pred sodnika, ki mu je sicer dovolil, da mačka ostaneta na strehi, vendar jih je moral zasukati v drugo smer, v zameno pa so ga spustili v cehovsko združenje.


Riga


Cat's House


Cat's House

Naslednja postaja je bil Talin. Na poti tja gor, je severno od Rige res zelo lepa narava, z lepimi gozdovi, jezeri in močvarami. V Talinu sva se vkampirala v mestni kamp, ki pa zgleda, kot da bi eno parkirišče med poslovnimi stavbami in delavnicami razglasili za kamp. Samo cca. 50 m2 je trave, vse ostalo pa je namenjemo vozilom. Talin je zelo moderno mesto z značilno vpetostjo interneta v različne storitve v mestu. Samo staro mestno jedro je domače, majhno, na hribčku. Res zelo prijetno. Turistov pa, predvsem Fincev in Britancev, kot listja in trave.


Raekoja plats


Pravoslavna katedrala Alexander Nevsky


Park

TO BE CONTINUED

Finland, Finland, Finland...

The country where I want to be,
Pony trekking or camping,
Or just watching TV,
Finland, Finland, Finland,
It's the country for me.

Monty Python

Morda malo pretirano, ampak vseeno. Letos sva se s Petro podala na sever do Finske. Imela sva relativno malo časa za veliko kilometrov. Odločila sva se za pot preko Poljske in Baltiških držav, čeprav so nama skoraj vsi to pot pametno odsvetovali. Da ni cest, da so lopovi, da je revščina, da je nevarno itd... No, pa sva se srečno pripeljala nazaj.

Gor grede sva se vozila slab teden in se vmes ustavila za par dni v Varšavi, Rigi in Talinu. Ravno dovolj, da sva si spočila od kilometrov in si ustvarila prvi vtis, da se je v Latvijo in Estonijo še vredno kdaj vrniti. Žal mi je, da sva Litvo samo prevozila v obe smeri, oz. se nazaj grede ustavila v Kaunasu samo čez noč.

Prvi dan sva se na poti do Varšave ustavila v Auschwitzu (Poljaki bi rekli Oświęcim), natančneje v Auschwitzu II oz. Auschwitz-Birkenau. Kaj se je tam dogajalo, je vsem bolj ali manj jasno. Naju je ob prihodu fasciniral že sam obseg kempa. Zadeva je res ogromna, cca. 500 hektarjev za 100000 internirancev naenkrat. Ob osvoboditvi so nacisti večino kempa porušili in Poljaki se tega dela niso odločili kaj prida obnavljati. Ironično je, da so plinske celice postavili na najlepši konec taborišča, med drevesa, v senco. Večina ljudi, ki so stopili z vlaka sredi taborišča, je končala v teh celicah. No, najbolj zanimive je "rešil" zloglasni Mengele.

Vhod v taborišče smrti


Pogled, ki ga ni videlo veliko internirancev - iz "svobode" v taborišče


Zadnja postaja z vhodom v ozadju


Ogromna površina obdana z bodečo žico


Elektrificirano bodečo žico


In pod ključem


Karantena z WCji


Ostanki plinske celice, v ozadju porušeni krematorij


Ohranjene peči in dimniki


Spomin na židovske žrtve

Po temu šoku sva nadaljevala proti Varšavi in se vkampirala v enega od mestnih kampov. Predmestje Varšave in širše središče mi ni bilo preveč všeč. Če se pri nas razburjamo zaradi reklamnega onesnaženja, potem v Varšavi res ni za preživet. Reklame prekrivajo večino hiš ob mestnih vpadnicah, reklame prekrivajo ena drugo, reklame prekrivajo prometne znake, itd. Res precej grdo. Ožje središče je manj obremenjeno z oglaševalci in je res v slogu zahodnoevropskih metropol. Staro mestno jedro je majhno in nič posebnega. Zanimivo je to, da je bilo v 2.SV povsem porušeno in so morali na novo pozidati 80% stavb. Cene so primerljive z našimi, takoj ven iz centra in na podeželju pa nižje. Najbolj osovražena stavba med Poljaki in hkrati ena najbolj priljubljenih med turisti je Pałac Kultury i Nauki. Pravijo ji tudi ruska poročna torta in je darilo Stalinove Sovjetske zveze nekaj let po 2. SV. Poljaki v njej še danes vidijo simbol sovjetske prevlade. Imajo pa še to smolo, da je najvišja poljska stavba in se jo vidi skoraj iz vsakega dela Varšave.


Zloglasna ruska poročna torta


Res šik


Modno ja


Straža na grobu neznanega junaka


Nekaj utrinkov...


... iz udobnega fotelja...


... kafiča na osrednjem trgu

Po dveh nočeh v Varšavi, od katerih naju je drugo noč izredno neurje izplaknilo iz šotora v avto, sva nadaljevala pot proti severu.

TO BE CONTINUED