The country where I quite want to be,
Your mountains so lofty,
Your treetops so tall,
Finland, Finland, Finland,
Finland has it all.
Monty Python
Pa sva prišla na Finsko. V Helsinke. Se namestila v enem poceni hostlu na stadionu. Šla na pijačo. Zapravila za to cel kup €. Nato pa se odpravila gledat Petrino arhitekturo. Sami Helsinki so precej dolgočasni, brez duše. Vsaj v primerjavi s Talinom in Rigo. So pa zelo športno mesto - tako kot cela Finska. Na vsakem koraku srečuješ joggerje, hitre tekače, modre dirkače in nordijske hodce. Ti zadnji so še posebaj smešni sredi mesta. Druga zadeva, ki me je fascinirala, so nekakšni "monoliti", ki vsake toliko časa popestrijo sicer urejeno pozidano mesto. Kar se arhitekture tiče, sva se predvsem sfokusirala na cerkve. Finci so v glavnem luteranci. Cerkve pa, vsaj tiste, ki sva jih videla, zanimive v tem, da pod streho združujejo še recepcijo, jedilnico, družabne prostore in pisarne. In te različne zadeve sploh niso ločene od dela, kjer se opravlja bogoslužje.
Laajasalo kirkko
Laajasalo kirkko
Vikki kirkko
Vikki kirkko
Tapiola kirkko
Tapiola kirkko
Tapiola kirkko pokopališče
V skalo vklesana Temppeliaukio kirkko
V Helsinkih se nisva zadržala več kot je bilo nujno potrebno in sva naslednji dan odrinila na sever, proti Saarijärviju, kjer sem štartal na Fin5 orientacijski tekmi. Moram reči, da sem se tega res veselil. O finskih terenih, gozdovih in ravni orientacije sem slišal same dobre stvari in res bi bil greh, če bi spustil to tekmo. Pa še njihova največja je. In res je velika. Teren pa po pričakovanjih. Mehek, moker, hiter, borovničast, lišajast, močvirnat, raven. Res super, kljub temu, da tehnično ni bil tako zahteven, kot bi si želel in kot sem si očitno napačno predstavljal, da so vsi finski tereni tehnično zahtevni. Ampak sem izredno užival, podlaga je tako udobna, da bi človek najraje bos tekel. In samo tekel, pa tudi če v krogih.
Medtem ko smo se nekateri potili v hosti, so si drugi urejali pričeske (Foto: Petra)
Po tekmi naju je čakala dolga vožnja iz osrednje Finske na SV do ruske meje v bližini Suomussalmija. Tam naju je čakal drug vrhunec tega dopusta - opazovanje medvedov v finsko-ruski divjini. Na poti do cilja sva vstopila v območje severnih jelenov in že takoj po prvi opozorilni tabli nama je prvi skočil na cesto. No, v resnici niti ni skočil, ampak mirno in suvereno zakorakal čez cesto. Teh jelenov je res veliko, vendar pa so bolj kot ne udomačeni, vendar ne ograjeni. Losov je precej manj in so bolj sramežljive sorte, a se jih kljub temu vsako leto povozi cca. 2000 komadov. To so resne nesreče, žival je namreč izredno velika, dolgonoga. Midva sva srečala žal samo enega. Po precej urah vožnje sva prispela do Pirttivaare in se namestila Martinselkosen centru, kjer so nama organizirali opazovanje medvedov.
Severni jelen
Your mountains so lofty,
Your treetops so tall,
Finland, Finland, Finland,
Finland has it all.
Monty Python
Pa sva prišla na Finsko. V Helsinke. Se namestila v enem poceni hostlu na stadionu. Šla na pijačo. Zapravila za to cel kup €. Nato pa se odpravila gledat Petrino arhitekturo. Sami Helsinki so precej dolgočasni, brez duše. Vsaj v primerjavi s Talinom in Rigo. So pa zelo športno mesto - tako kot cela Finska. Na vsakem koraku srečuješ joggerje, hitre tekače, modre dirkače in nordijske hodce. Ti zadnji so še posebaj smešni sredi mesta. Druga zadeva, ki me je fascinirala, so nekakšni "monoliti", ki vsake toliko časa popestrijo sicer urejeno pozidano mesto. Kar se arhitekture tiče, sva se predvsem sfokusirala na cerkve. Finci so v glavnem luteranci. Cerkve pa, vsaj tiste, ki sva jih videla, zanimive v tem, da pod streho združujejo še recepcijo, jedilnico, družabne prostore in pisarne. In te različne zadeve sploh niso ločene od dela, kjer se opravlja bogoslužje.
Laajasalo kirkko
Laajasalo kirkko
Vikki kirkko
Vikki kirkko
Tapiola kirkko
Tapiola kirkko
Tapiola kirkko pokopališče
V skalo vklesana Temppeliaukio kirkko
V Helsinkih se nisva zadržala več kot je bilo nujno potrebno in sva naslednji dan odrinila na sever, proti Saarijärviju, kjer sem štartal na Fin5 orientacijski tekmi. Moram reči, da sem se tega res veselil. O finskih terenih, gozdovih in ravni orientacije sem slišal same dobre stvari in res bi bil greh, če bi spustil to tekmo. Pa še njihova največja je. In res je velika. Teren pa po pričakovanjih. Mehek, moker, hiter, borovničast, lišajast, močvirnat, raven. Res super, kljub temu, da tehnično ni bil tako zahteven, kot bi si želel in kot sem si očitno napačno predstavljal, da so vsi finski tereni tehnično zahtevni. Ampak sem izredno užival, podlaga je tako udobna, da bi človek najraje bos tekel. In samo tekel, pa tudi če v krogih.
Medtem ko smo se nekateri potili v hosti, so si drugi urejali pričeske (Foto: Petra)
Po tekmi naju je čakala dolga vožnja iz osrednje Finske na SV do ruske meje v bližini Suomussalmija. Tam naju je čakal drug vrhunec tega dopusta - opazovanje medvedov v finsko-ruski divjini. Na poti do cilja sva vstopila v območje severnih jelenov in že takoj po prvi opozorilni tabli nama je prvi skočil na cesto. No, v resnici niti ni skočil, ampak mirno in suvereno zakorakal čez cesto. Teh jelenov je res veliko, vendar pa so bolj kot ne udomačeni, vendar ne ograjeni. Losov je precej manj in so bolj sramežljive sorte, a se jih kljub temu vsako leto povozi cca. 2000 komadov. To so resne nesreče, žival je namreč izredno velika, dolgonoga. Midva sva srečala žal samo enega. Po precej urah vožnje sva prispela do Pirttivaare in se namestila Martinselkosen centru, kjer so nama organizirali opazovanje medvedov.
Severni jelen
TO BE CONTINUED
Ni komentarjev:
Objavite komentar