Mountain bike WC, Pohorje

Prejšnji vikend se je v Mariboru, natančneje pod Pohorjem, zgodil svetovni pokal v gorskem kolesarstvu. Ker je šla Petra na neko izobraževanje v Zagreb, sem se odločil, da se grem tudi sam izobraževat.
Tovrstnega športnega dogodka še nisem fotkal in nisem natančno vedel kako se lotiti vsega skupaj. Upal sem na uporabo fleša na kakem relativno temnem delu proge v gozdu, ampak se mi ni izšlo. Edini del 4X proge v gozdu neakreditiranim fotografom ni bil najbolje dostopen, zato sem se dvignil višje na progi, kjer pa fleš ni prišel dobro do izraza. Prvič, še zmeraj nisem bil tako blizu, kot bi si želel in drugič, s te razdalje in pri belem dnevu fleš ni prišel do pravega izraza. In sem ga pospravil. Še preden se je vse skupaj začelo mi je bilo jasno, da bom fotkal s cca. 70mm. Vprašanje je bilo samo 60, 70mm ali 70, 80mm. začel sem s širšim kotom in načrtoval zamenjavo objektiv enkrat vmes. Ampak okoli proge se je strašno prašilo, tako da mi na kraj pameti ni padlo, da bi menjal objektiv v takem sranju. Pred finalnimi vožnjami je bilo nekaj več premora in se mi je zdelo, da se je prah polegel, zato sem nataknil še 70-200mm in naredil par posnetkov.
Rezultati vsega skupaj so spodaj. Nič pretresljivega. Niti en panning mi ni uspel tako, da bi ga lahko objavil. Preprosto, ne znam. Še...

Velika planina

Prvomajski prazniki so bili kljub pesimističnim napovedim vremenarjev kar solidni. Vsaj kar se vremena tiče. Pa tudi sicer. Na kres s Petro nisva rinila, smo se pa med drugim z Ivanom, Ano in Izo spravili na Veliko planino. V tem času je še posebi lepo. Žafranov je še pa še, ljudi ni veliko (razen če so prvomajski prazniki), vročine nobene. Če bi pa še trava imela bolj zeleno barvo, bi bilo pa že kičasto. Z Ivanom sva mal fotkala, mal pametovala, Petra pa je študirala gradbene zakone v Jarškem domu.
Pri vsem skupaj pa me jezi, ker se mi pri uporabi gradientnega filtra na oblakih pojavlja škrlatni šmir. Bolj je fotka podosvetljena, več je tega šmira. Ne vem v čem je štos???

Pajki v bajti

Zadnje tedne se dogaja, da sa nama mimo oken spuščajo ljudje pajki. Nič takšnega, še Petra se jih ne ustraši. Iz njihovega zornega kota pa zadeva zgleda precej srhljivo. Prvič: visijo na štriku, ki ga vsako noč na terasi prepustijo morebitnim zlikovcem in upajo, da jih bo naslednje jutro pričakal nedotaknjen, in drugič: pod ritjo imajo deset nadstropij praznega prostora. In še neki, med temi pajki je tudi neustrašna pajkovka, ki prav po moško kita in pleska fasado.