Pri svojih tridesetih letih sem se spomnil, da v življenju še ni bilo človeka, ki bi me odvlekel v Dovžanovo sotesko. Ne v osnovni šoli, ne v srednji šoli in niti ne na faksu. Očitno je res nekaj narobe s šolskim sistemom.
Skratka, s Petro sva se odločila da greva. V bistvu je bila to moja odločitev in njej ni preostalo nič drugega. Seveda ni šlo brez pritožb glede sence v soteski, niti ni manjkalo sugestij usmerjenih na druge, s soncem obsijane in s cerkvicami pozidane lokacije. Pa sploh ni bilo tako slabo. Niti Petri. Imela sva se lepo, videla nekaj še nevidenega, iskala fosile, skakala čez vodo, se obmetavala s klopi itd. Del razgledne poti je, kot kaže, odnesla Tržiška bistrica in tako nisva uspela povsem obkrožiti soteske. Tudi s fosili ni bilo pretirane sreče. Našel sem enega samega in ga seveda vestno fotodokumentiral.
Ko sva končala s sotesko, sva se odpeljala še do kraja lepega imena. Jelendol. Sigurno se tja še vrnem, ko bo več časa. Zadeva je res vredna kake ure ali dveh.
Skratka, s Petro sva se odločila da greva. V bistvu je bila to moja odločitev in njej ni preostalo nič drugega. Seveda ni šlo brez pritožb glede sence v soteski, niti ni manjkalo sugestij usmerjenih na druge, s soncem obsijane in s cerkvicami pozidane lokacije. Pa sploh ni bilo tako slabo. Niti Petri. Imela sva se lepo, videla nekaj še nevidenega, iskala fosile, skakala čez vodo, se obmetavala s klopi itd. Del razgledne poti je, kot kaže, odnesla Tržiška bistrica in tako nisva uspela povsem obkrožiti soteske. Tudi s fosili ni bilo pretirane sreče. Našel sem enega samega in ga seveda vestno fotodokumentiral.
Ko sva končala s sotesko, sva se odpeljala še do kraja lepega imena. Jelendol. Sigurno se tja še vrnem, ko bo več časa. Zadeva je res vredna kake ure ali dveh.
