Logarska dolina

Zadnjič sem se vozil po Zgornji Savinjski dolini in sem zavil še proti Logarski dolini, kjer pa me je namesto plačila cestnine čakal zanimiv prizor. V daljavi je bila svetloba pod temnimi oblaki nenavadno intenzivne modrikaste barve. Vse skupaj je zgledalo precej umetno. No in sem se zapeljal proti slapu Rinka, da si zadevo pobližje ogledam. Pridem do križišča za hotel Plesnik in cesta proti Rinki je zaprta. Zdaj mi je bilo jasno, zakaj ni bilo na vhodu nikogar, da bi mi zaračunal vstopnino. Ker je s križišča zgledalo vse ok, sem vseeno nadaljeval proti slapu. Bolj sem se bližal, več je bilo snega in ledu na cesti. Rinil sem dokler je šlo, nisem pa uspel priti do vrha. Zgleda, da ceste pozimi niti ne plužijo.
Fotke so dosti brezvezne, ampak sem se vseeno odločil, da jih dam gor. Barve, kot so na fotkah kar držijo in jih naknadno nisem spreminjal.

Toskana

Pred dnevi sem dobil reklamni mejl agencije Inter Chalet, kar me običajno sicer ne razveseli, tokrat pa je bilo drugače. Pod A., spomil me je na lepe trenutke, ki sva jih s Petro preživela lanskega maja v Toskani. In pod B., spomnil me je, da bo tudi letos dopust.
Pa da se najprej ustavim pri lanskem maju. Uspelo nama je dobiti eno lepo hiško vrh hriba, 15 km iz Siene. Vreme sicer ni bilo optimalno, ampak to naju ni zmotilo, da ne bi malo kolesarila, se predajala kulinaričnim in drugim užitkom. Jasno, zaradi posredništva Inter Chalet je bila cena malo višja, še zmeraj pa dokaj ugodna. Imela sva mir, lastnikov skoraj nisva videla in res sva si lahko odpočila. Da ne omenjam, da je v bližnji in daljnji okolici marsikaj zanimivega za videti in poskusiti. Vsekakor me je najbolj fascinirala Pienza in pa degustacijski meni v restavraciji Gallopapa v Castellina in Chianti. Prvi zaradi svoje energije, utripa, sira in relativno majhne obleganosti s turisti. Drugi pa zaradi gurmanskih užitkov (ki jih je sicer ravno na polovici presekalo krvavo pečeno golobje bederce s krempeljcem), duhovitega natakarja in visoke cene.
Kot sem že rekel, tudi letos bo dopust in tudi letos bo treba nekam. No, mejl me je spomnil, da malo pobrskam po ponudbi za letošnje počitnice. Tokrat nama je v oko padla Finska. Vsaka hišica ob svojem jezeru, vsako jezero s svojim pomolom, vsak pomol s svojim čolnom in vsak čoln s svojo ribiško palico. Daleč naokoli pa nič. Razen gozdov. In jezer. Kaj bi človek sploh še hotel. No, če smo že na Finskem, se ne bi branil niti savne. Ni problema, tudi to je v kočici. Cena pa ugodna. In še ugodnejša bo, če bom našel kje direktni kontakt. Hrana sicer ni poceni, vendar računam na ribiško palico.